Geni so možnosti. Geni so informacije. Geni lahko človeku kaj dominantno vsilijo ali pa mu ponudijo kako sposobnost. In geni so predvsem načrti. Sami od sebe ne zmorejo ničesar, dokler niso prebrani in uporabljeni. Nekaterim od teh načrtov se preprosto ni mogoče izogniti – odločajo namreč o tem, ali smo človek ali bakterija. Druge je mogoče odlogati v prihodnost (na primer starostne pege). Spet tretje mogoče celo imamo, a se nikoli ne uresničijo, na primer velike prsi. Za nekatere je to sprejemljivo, za druge vredno obžalovanja.
Vse naše črevesne bakterije skupaj imajo 150-krat več genov kakor človek. To velikansko zbirko bakterij imenujemo mikrobiom. Če bi lahko med 150 različnimi bitji izbirali, od katerega bi radi imeli genske načrte, kaj bi si izbrali? Nekateri bi pomislili na moč leva, drugi na krila ptic, nekateri morda na sluh netopirjev ali priročne vikend hišice polžev.
Ne obstajajo pa samo optični razlogi, zakaj si je priporočljiveje pridobiti bakterijske gene. V naše telo zlahka pridejo skozi usta, v črevesju razvijejo svoje sposobnosti in se ob tem še prilagodijo našemu življenju. Nikomur ni zato treba vse življenje prenašati naokrog svoje vikend hišice, nihče ne potrebuje trajne pomoči za prebavljanje mleka; slednja počasi izgine po končanju dojenja. Še vedno ni mogoče, da bi si ogledali vse gene črevesnih bakterij hkrati. Vsekakor pa lahko poiščemo točno določene gene, če jih poznamo. Lahko vidimo, da je v telesu dojenčka več bakterij z geni za prebavo materinega mleka kakor v telesu odraslega človeka. V črevesju debelih ljudi pogosto najdemo več bakterij z geni za razgradnjo ogljikovih hidratov, bakterije v črevesju Tokijčanov pa imajo na primer gene, ki omogočajo razgradnjo morskih alg, Dunajčani pa takih bakterij nimajo. Naše črevesne bakterije v grobem opredeljujejo našo identiteto: ali smo vitki, mladi ali Azijci.
Geni naših črevesnih bakterij pa sporočajo tudi to, kaj zmoremo. Protibolečinsko sredstvo paracetamol je lahko za nekatere ljudi bolj strupeno kakor za druge: nekatere črevesne bakterije namreč izdelujejo snov, ki vpliva na delovanje jeter pri razstrupljanju od protibolečinske tablete. Odločanje o tem, ali lahko brez skrbi pogoltnemo tableto proti glavobolu ali ne, med drugim poteka torej tudi v našem trebuhu.
Podobna previdnost je potrebna tudi pri splošnih prehranskih nasvetih: dokazano je že, da soja varuje pred rakom prostate, žilnimi obolenji ali težavami s kostmi. Od tega ima korist več kot 50% Azijcev; med zahodnim prebivalstvom pa soja pozitivno učinkuje le na 25 do 30% ljudi. Nekateri ugotavljajo, da to ni posledica genskih razlik; domnevajo, da te nastajajo zaradi določenih bakterij, ki se pojavljajo pogosteje v azijskih črevesjih in zaužite soje izrabijo res najbolj zdrave esence.
Za znanost je čudovito, če najde posamezne bakterijske gene, ki uravnavajo to varovalno funkcijo. Če ji to uspe, za konkretni primer že ima odgovor na vprašanje, kako črevesne bakterije vplivajo na naše zdravje. Vendar pa hočemo več – razumeti hočemo celotno sliko. Če si naenkrat ogledamo vse doslej znane bakterijske gene, se posamezne skupinice genov, pristojne za predelavo protibolečinskih sredstev, umaknejo v ozadje. Na koncu pa prevladajo njihove skupne poteze: mikrobiom vsebuje veliko bakterij z geni za razgradnjo ogljikovih hidratov ali beljakovin za izdelovanje vitaminov.
Iz knjige: ČAROBNO ČREVESJE – Giulia Enders